Ustanovitev župnije

Priprave na ustanovitev župnije Jarše segajo v leto 1970. Mengeški župnik g. Štefan Babič je ob nastanku župnije Radomlje dal na ljubljansko škofijo pobudo, da bi se tudi v Jaršah oblikoval nekakšen pastoralni center, ker je iz tega dela tedanje mengeške župnije le neznaten del otrok, kakih 15, obiskoval verouk v Mengšu.

Po dvomesečnem poskusu veroučnih srečanj v nekdanji delavnici pri Cotmanovih se je veroučna šola pod vodstvom s. Angeline novembra 1970 preselila v Krivčevo hišo, na kar se je število veroukarjev povečalo na 150. Ob istočasnem iskanju kraja, lokacije za nov verski center je propadel poskus s Slabičevim mlinom, ker tega ni pustila spreminjati vojska, in z Bertoncljevo hišo v Zgornjih Jaršah, ker se je duhovnik Toš, ki naj bi se tam naselil, premislil in ni sprejel premestitve.

Tretji poskus je bil uspešen. Mengeški župnik Štefan Babič in Jernej Pirnat iz Srednjih Jarš 17 sta se dogovorila, da župnija Mengeš odkupi staro Pirnatovo domačijo s pripadajočimi poslopji in zemljiščem. S tem so soglašali nadškof Pogačnik, škof Lenič, kancler Franci Vrhunc in arhitekt Bitenc, ki so prišli na ogled. Zataknilo pa se je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ker po nekem zakonu župnija Mengeš ni mogla pridobiti novih stavb. Odvetnik Kopač je tedaj predlagal, da se namesto novega pastoralnega centra ustanovi kar nova župnija. Na to je škofija pristala, saj je bilo iz študije, ki jo je bila sama naredila v juniju 1975, povsem jasno, da je tu potrebna nova župnija.

Z ustanovitvijo župnije Jarše in podpisom kupoprodajne pogodbe 1. decembra 1975 za nekdanjo Pirnatovo domačijo pa se versko življenje še zdaleč ni uredilo. Prej nasprotno. Zaradi izrazito politično nasprotnega ozračja na Občini Domžale je bila kupoprodajna pogodba že po 10 dneh razveljavljena, češ da nastanek župnijskega centra ne ustreza zazidalnemu načrtu krajevne skupnosti, neuradno pa je bilo rečeno, da pač cerkve v Jaršah ne bo. Zato je g. Babič predlagal kot možnost zamenjavo kupljene hiše v Srednjih Jaršah št. 17 za bivšo Učakarjevo hišo na Jelovškovi 15.

Tako je nadškof Jožef Pogačnik ustanovil novo župnijo Jarše z ustanovno listino dne 1. decembra 1975.

V 7. točki ustanovne listine št. 1757 nadškof Jožef Pogačnik med drugim pravi:

"Ko se je torej vse po pravu potrebno, izpolnilo, s svojo redno oblastjo, ki mi jo dajejo kanon 1428, ... odlok Kristus Gospod 2. vatikanskega cerkvenega zbora ... in apostolsko pismo Ecclesiae Sancte:

... odcepim sedanje ozemlje vasi Zgornje in Srednje Jarše od župnije Mengeš in naselja Spodnje Jarše, Rodico in Groblje z nacionalizirano podružno cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata od župnije Domžale in ustanovim na tem ozemlju novo župnijo Jarše pri Domžalah; župnijski zavetnik se bo določil, ko bo urejen bogoslužni prostor.

... naročam novemu upravitelju župnije, da čim prej oskrbi bogoslužni prostor, kjer bo začasni sedež nove župnije in ga opremi z vsem potrebnim. Prav tako naj oskrbi župnijski pečat in vse matične knjige;

... ta odlok stopi v veljavo dne 1. decembra 1975."

Glede uporabe grobeljske cerkve so pogajanja med upraviteljem župnije Jarše in občinsko oblastjo trajale kar tri leta, preden je bila decembra 1978 podpisana pogodba, da se podržavljena cerkev sme ob nedeljah in praznikih uporabljati za verske obrede.

Kdo so bili prvi župnijski sodelavci:
- prva ključarja sta postala g. Vinko Letnar in g. Vili Kokol,
- mežnarsko službo je prevzel g. Nace Žargi,
- zborovodja g. Jernej Pirnat,
- organistka ga. Katja Jesenko,
- za krašenje in čiščenje cerkve pa sta začeli skrbeti Marija in Jožica Letnar.

Najbrž se je ob začetkih naše župnije kdo spraševal: Ali je sploh smiselno vlagati toliko truda? Ko gledamo nazaj v našo župnijsko zgodovino, smo lahko veseli, da je kljub nasprotovanjem tedanji župnijski upravitelj g. Babič pogumno in vztrajno iskal rešitve glede cerkve in župnišča; tako je sčasoma tudi v nas porajala verska samozavest in zavest pripadnosti župniji.

S prihodom prvega župnika g. Milana Grdena avgusta leta 1979 je naše župnijsko življenje dobilo nov zagon in vedno bolj jasne obrise. Naselil se je v Srednjih Jaršah št. 17, v stari Pirnatovi hiši, kjer je od tedaj naprej potekal tudi verouk – prijavilo se je kar 337 otrok. Delavniške svete maše je imel kar po domovih, ker v župnišču to ni bilo dovoljeno. Postopoma je uvajal navade, ki jih do tedaj ni bilo, a se nam danes zdi samoumevne in spadajo k rednim oblikam verskega življenja v župniji (prvi petki, župnijska romanja, celodnevno češčenje, duhovne obnove za pevce in ministrante, obhajanje materinskega dneva, šmarnice, srečanja bolnih in ostarelih, mladinska srečanja, sestanki za starše, srečanja zakonskih jubilantov, miklavževanje, priprave na sv. birmo in sv. obhajilo, postna romanja).

Ob vsej tej dejavnosti se je župnik Milan vztrajno trudil, da bi župnija dobila dovoljenje za uporabo grobeljske cerkve za vsakdanje bogoslužje in da bi se rešilo vprašanje, kje bo župnišče: na Jelovškovi ali v Srednjih Jaršah. Prvotna zamisel, da bi bilo župnišče na Jelovškovi 15, se je zdela župniku in škofiji vse manj primerna zaradi nevarnosti za otroke pri prečkanju glavne ceste in železnice in zaradi odmaknjenosti iz naselja. Takratna oblast na občini Domžale, ki je bila protiversko usmerjena, pa je zatrjevala, da bo župnija dobila dovoljenje za vsakdanjo uporabo grobeljske cerkve le, če bo župnišče na Jelovškovi. Zavlačevanje in nagajanje s strani Občine je tako trajalo dobrih 6 let. Ob pomoči g. Franca Perka, poznejšega beograjskega nadškofa, in mojstra Pelka z Bleda, ki je obnavljal streho cerkve in se odločno postavil na stran župnije, je bila januarja 1986 podpisana pogodba med občino Domžale in župnijo Jarše, ki slednji daje dovoljenje za vsakdanjo uporabo cerkve v verske namene za 99 let.

Z letom 1986 so se razmere za župnijsko življenje izboljšale. Dejavnosti v župniji so se ukoreninjale. Začela se je obnova strehe, fresk in oltarnih slik grobeljske cerkve ali »Muzeja Jelovškovih fresk«, kot so jo nekateri v Domžalah uradno imenovali; vedno bolj pa je bilo jasno, da bo tudi župnišče ostalo v Srednjih Jaršah. Lokacijsko dovoljenje za novo župnišče je bilo izdano julija 1987, še isto leto je bil v Biroju Karlovšek izdelan tudi načrt zanj.

Bolj ali manj verni župljani

Obisk nedeljskih svetih maš

Kljub priseljevanju prebivalstva v župnijo se število nedeljnikov ne povečuje oziroma spreminja, kar pomeni, da se priseljenci ne vključujejo v versko življenje svoje nove župnije. Danes Župnija Jarše šteje okrog 3.500 prebivalcev, od tega se jih po zadnjih štetjih nedeljskega bogoslužja udeležuje okrog 650. Štetje nedeljnikov se vrši dvakrat letno. Imamo že »sobotno« nedeljsko sveto mašo ob 18. oziroma 19. uri, vsako nedeljo sta dve sveti maši (8h, 10h). Največ ljudi obišče sveto mašo ob 10h (250 do 300 ljudi).

Obisk verouka

Največ otrok je k verouku hodilo v začetku osemdesetih (leta 1981 je verouk obiskovalo 337 otrok). Nato se je obisk vsako leto zmanjšal. Opaznejši padec opazimo leta 1996 (obisk se je zmanjšal skoraj za 100 otrok). Razlog je v začetku delovanja novega pastoralnega centra na Viru leta 1996, kar pomeni, da je do takrat v Jaršah obiskovalo verouk kar precej otrok iz naselij nove župnije Vir.

Število krstov in prvih obhajil

Število krščenih otrok v župniji Jarše se vsako leto spreminja. Povprečno število krstov je 23 na leto, največ krstov je bilo leta 1992, ko je bilo krščenih kar 33 otrok. Prvoobhajancev je bilo največ v začetku osemdesetih (leta 1981). Takrat je število tudi doseglo največjo vrednost - 50. Kasneje se je število prvih obhajil ustalilo na dobrih 20.

Število birmancev

Birma poteka vsaki dve leti. Kar nekaj birmancev je prihajalo iz sosednje, virske župnije, zato je tudi tu opazno veliko zmanjšanje števila birmancev po letu 1996, ko je tam nastalo novo pastoralno središče in bila leta 1998 ustanovljena samostojna župnija Vir.

Število porok

Pri številu porok je opazno vsakoletno nihanje (povprečno od 4 do 8). Vendar ni prišlo do občutnega upadanja, je pa res, da je kar nekaj parov takih, ki se odloči za poroko v partnerjevi župniji ali pa kje drugje (Brezje, Nova Štifta, ...).