Groblje

S tisočerimi obrazi lahko predstavimo našo domovino, vpeto v slikoviti svet med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Zato je razumljivo, da se je v tem bujnem prepletu naravnih lepot lahko baročna umetnost na Slovenskem razrasla v pestre oblike. Barok je tako v celoti zaznamoval podobo naše domovine in med baročnimi biseri, ki se kar nizajo, ni mogoče prezreti romarske cerkve v Grobljah pri Domžalah. Njene korenine so sicer pognale že v pozni gotiki 15. stoletja, a v cvet je šla po letu 1740.

Tako kot zavetnika grobeljske cerkve sv. Mohor in Fortunat na oltarju častita Mater božjo z Detetom, tako so romarji v 18. stoletju v vse večjem številu tu častili nebeško priprošnjico. Že takrat je bil v cerkvi oltar sv. Notburge, priljubljene tirolske dekle, pri kateri so iskali tolažbo na kmečko življenje priklenjeni romarji. In ravno priljubljenost tirolske priprošnjice je ob naraščajoči množici romarjev že pred sredino 18. stoletja narekovala gradnjo prostornejše in za baročni čas primernejše cerkve. Čeprav je nova cerkev postala najpomembnejše središče češčenja sv. Notburge na Kranjskem, se je kmečka dekla s hlebci kruha v belem predpasniku, obdana z berači skromno umaknila na levi oltar. Nasproti nje je na desnem oltarju, prav tako v ladji, oltar sv. Izidorja, kmeta. Ob slavoloku sta še oltarja na levi sv. Andreja, na desni pa sv. Marjete, ki so ju častili že v prejšnji cerkvi. Vsi oltarji so baročni in opremljeni z oljnimi slikami naslovnih svetnikov.

Toda v popolnosti je cerkev zaživela šele, ko jo je v letih 1759–61 poslikal Franc Jelovšek, eden najpomembnejših baročnih mojstrov na Slovenskem. Poslikava te cerkve je njegovo zadnje obsežno delo - s freskami je pokril vse površine razgibanih sten. Po obokih razpredeni prizori iz življenja svetnikov, ki jih srečamo na oltarjih, so zaradi Jelovškove gostobesednosti odprta knjiga baročne miselnosti. Nad velikim oltarjem s Potočnikovo sliko Sv. Mohorja in Fortunata, ki kleče molita Mater božjo (1823), je na kupolastem oboku prizor z zavetnikoma cerkve, ki klečita pred Križanim. Na ladijskem oboku pa je osrednji prizor z Marijinim kronanjem obdan z muzicirajočimi angeli. V zahodnem delu ladje, kjer obok prehaja v steno, se je upodobil tudi slikar Jelovšek. Po njegovih načrtih je najbrž nastala tudi cerkvena oprema, kot so prižnica in pet oltarjev. Kajti bujna poslikava in leseni polihromirani oltarji, opremljeni z oljnimi slikami, so v ubranem sozvočju s slikarijami. To baročno ubranost najbolje zaznamo ob vhodu v cerkev, od koder se skozi zaporedje lokov scensko stopnjuje prostor proti velikemu oltarju. Zato je grobelska cerkev zgleden primer baročne univerzalnosti in primer celostne umetnine, za katero je zaslužen predvsem Franc Jelovšek, ne nazadnje tudi kot rojak iz sosednjega Mengša.

Cerkev v Grobljah je po drugi svetovni vojni doživljala obdobja negotove usode, toda zaradi njenega slovesa kot celostne umetnine slovenskega baroka je bila vrnjena cerkvenemu občestvu in zvonovi z že od daleč vidnega zvonika ponovno vabijo k češčenju Matere božje in njenih svetniških spremljevalcev.

dr. Ferdinand Šerbelj, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani

Opis notranjosti

Cerkev, ki je kupolasto obokana, je znotraj dolga 19 m, široka 9.5 m. Poleg glavnega ima še 4 stranske oltarje. Na glavnem oltarju je slika sv. Mohorja in sv. Fortunata, delo slikarja Janeza Potočnika iz leta 1823. Ob tabernaklju sta kipa sv. Ane z Marijo in sv. Jožefa z Jezusom. Spredaj desno (gledano od vrat proti glavnem oltarju) je oltar in slika sv. Marjete, spredaj levo oltar in slika sv. Andreja; na levi strani je oltar in slika sv. Notburge, na desni (moški) strani pa je oltar in slika sv. Izidorja.

Oltarja, ki bi bil obrnjen proti ljudem, zaenkrat cerkev še nima. Na severni strani prezbiterija je manjša zakristija. Za oltarjem sv. Izidorja je skrita spovednica. V cerkvi je 165 sedežev.

Znamenite Jelovškove freske

Vsi oboki in strop cerkve so bogato poslikani s freskami slikarja Franca Jelovška. Jelovšek je poslikal vso cerkev tako, da se slike iz življenja svetnika, ki je upodobljen na dotičnem oltarju, nadaljujejo na oboku. Nad oltarjem sv. Andreja so tako npr. prikazani dogodki iz življenja sv. Andreja. Na stropu sredi cerkve pa je upodobljeno kronanje Marije. Na zadnjem desnem oboku (gledano od vrat proti glavnem oltarju) je Jelovšek upodobil sam sebe z letnico 1761, ko so bile freske končane. Freske ob odprtini kora prikazujejo sv. Ano z malo Marijo in sv. Frančiška Asiškega v zamaknjenju – svetnika sta bila nebeška zavetnika graščaka Frančiška Lamberga in njegove žene Ane, torej dveh velikih dobrotnikov prenove grobeljske cerkve sredi 18. stoletja.

Koncerti v cerkvi

Podržavljena cerkev v Grobljah je zaradi svoje bogate notranje opreme, akustike in Jelovškovih fresk nekaj desetletij služila kot koncertna dvorana. Od leta 1971 dalje so v njej potekali poletni koncerti v okviru mednarodnega festivala komorne glasbe in nekatere druge kulturne prireditve. Nekateri so cerkev imenovali Muzej Jelovškovih fresk. Koncerti sakralne vsebine bodo v cerkvi še naprej. Nov korak v smeri koncertne dejavnosti predstavljajo orgle s korom, ki smo ju dobili v sredi leta 2006.

Orgle v župnijski cerkvi

Orgle v župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah so opus 13 iz delavnice Orglarstvo Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem. Imajo 16 pojočih registrov, s predpotegi in transmisijami (prenosi) iz glavnega piščalja v pedal, se možnosti registrskih kombinacij povečajo na 23 registrov. Postavljene so v dveh omarah. V omari na korni ograji je piščalje prvega manuala, v drugi omari v prostoru pod zvonikom pa je piščalje drugega manuala in pedala. Orgle so mehanske s sapnicami na poteg. Mehanska traktura (mehanska povezava) omogoča najbolj neposreden stik organista z orglami. Tipke so preko kotnikov, gredi in tankih lesenih letvic (abstrakt) neposredno povezane z ventili v sapnici. Ti spuščajo zrak do piščali, ki stojijo na sapnici. Mehanska traktura organistu omogoča kar najbolj natančno in virtuozno igranje. Zapletenost trakture naj prikaže podatek, da je samo v igralniku več tisoč sestavnih delov. Zrak dovaja orglam brezšumni električni ventilator. Ta polni dva klinasta mehova, iz katerih zrak potuje po kanalih do posameznih sapnic.

Zvočno umestitev orgelskih piščali v nek prostor imenujemo intonacija. Vsako piščal posebej je potrebno po barvi zvoka in po jakosti prilagoditi tako, da v danem prostoru jasno in polno zazveni. Seveda mora biti tudi vsak register (vrsta piščali iste tonske barve, menzure in oblike) sam v sebi barvno in jakostno izenačen, ter hkrati v pravem zvočnem razmerju do drugih registrov. Na zvočno podobo orgel poleg intonacije vpliva še dispozicija (izbor registrov), menzure (razmerje med premerom in dolžino piščali) in akustika prostora.

Med seboj ločimo več načinov intonacije: baročni, romantični in neobaročni. Zvok baročnih orgel je jasen, bogat z alikvoti, odlikujejo se po mehkih flavtah in ljubkih, svetlih principalih. Romantične orgle imajo temnejši, masivnejši zvok, značilno zanje je niansiranje z registri v osnovni legi. Zvok neobaročnih orgel je hladen in oster, brez vsake miline.

Orgle v Grobljah so zgrajene, intonirane in uglašene po baročnih načelih. Kot take so zelo uporabne pri bogoslužju, hkrati pa kar najbolj primerne za izvajanje baročne orgelske glasbe.

Tomaž Močnik, vodja Orglarstva Močnik

Beseda nadškofijske komisije za orgle

Novo glasbilo na koru je vsestranski izziv za vsako župnijsko skupnost in ljudje hitro zaslutijo, da gre pri tem za več kot le nekaj kovinskih piščali in lesenih desk. Kraljica glasbil, orgle, so del evropske krščanske kulture že preko 1200 let in so zapleten skupek tehničnih, slogovno-estetskih, tradicionalno-simbolnih in duhovnih vsebin. Zato mora biti izdelava novih orgel premišljena in tehtno načrtovana z različnih vidikov. To je cilj in naloga Komisije za orgle, ki pripravlja zasnove bodisi za orgle, bodisi za odgovorno restavracijo starih, spremlja nastanek pogodbe med župnijo in izvajalcem, se med potekom del posvetuje z orglarji o tehničnih in zvočno-estetskih vprašanjih, se dogovarja s predstavniki župnije in z drugimi sodelujočimi v projektu kot npr. Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD), arhitekti, sponzorji ipd. Nazadnje Komisija, kot temu rečemo, praznično kolavdira orgle, t.j. po zaključku orglarjevih del preveri in potrdi njihovo brezhibnost ter kakovost.

Kot je znano, so orgle grobeljske cerkve umeščene v umetnostno-zgodovinsko posebno dragoceno okolje, kar nas je še dodatno razživilo in navdihovalo, hkrati pa narekovalo spretne prilagoditve. Novi pevski kor ima minimalne mere in orgle so se prostorsko morale prilagoditi tako, da so deloma skrite v niši za korom. Taka rešitev je bila tudi osnova za poseben slog dispozicije in inovativno tehnično zasnovo orgel, ki je posebna v tem, da je večina registrov drugega manuala prenesena tudi v pedal. V obsežnih dogovarjanjih s pristojnimi umetnostnimi zgodovinarji, restavratorji in arhitektoma se je izkristalizirala tudi vidna podoba orgel, ki skuša na zahtevo Zavoda za spomeniško varstvo kazati sodoben obraz.

Vsake orgle so tehnični in zvočni unikat, ker so »ukrojene« le za prostor, v katerem stojijo in pojejo. Pri novih orglah v Grobljah smo imeli v mislih predvsem dvoje: da bi orgle bile prilagodljivo bogoslužno glasbilo v ožjem smislu (spremljava pojočega ljudstva in pevskega zbora) kakor tudi kakovostno glasbilo v širšem smislu glasbene ustvarjalnosti in sakralne kulture nasploh. Poleg tehničnih dejavnikov in podatkov smo se ozirali na dragocene misli, ki jih navajajo cerkveni dokumenti. Na primer: »Cerkvena glasba je tesneje in trdneje povezana z zakoni in pravili verske umetnosti, ker se bolj neposredno približuje Božjemu češčenju kot večina ostalih svobodnih umetnosti: stavbarstvo, slikarstvo, kiparstvo. Te umetnosti pripravljajo primeren okvir svetim obredom, medtem ko ima cerkvena glasba svoje mesto v obredih samih in njihovem izvajanju. Zaradi tega mora Cerkev z veliko skrbjo paziti, da bo od sebe - ki je kot služabnica bogoslužja - vztrajno odstranjevala vse, karkoli se svetim obredom manj spodobi ali navzočim vernikom onemogoča, da bi svoje misli dvigali k Bogu« (papež Pij XII., Musicae sacrae disciplina (1955)).

Glasbena umetnost ni »dani okvir« ampak, podobno kot molitev, živ proces, ki se rojeva neposredno med in le za določen trenutek bogoslužja, nato pa izgine, mine. V tem je nekaj večno-čudovitega, nenadomestljivega.

Pred novimi grobeljskimi orglami in njihovimi uporabniki so mnogi izzivi... Umetnost, sploh sakralna, naj nam lepša življenje in sobivanje ter odpira pogled Navzgor in Navznoter.

Na koncu bi se želel v imenu Komisije zahvaliti predvsem g. župniku Janezu Kvaterniku ter vsem pri projektu sodelujočim za potrpežljivo sodelovanje in plodne skupne napore!

mag. Dalibor Miklavčič, vodja komisije